Menu
Ali ste vedeli, da v našem Domu stanuje gradbeni delovodja Cankarjevega doma? Pa vrhunska pisateljica, novinarka, kolumnistka? Pomorščaki? Raznoliki talenti, biseri, vrhunski športniki, slikarji, nekdanji učitelji in učiteljice?
Ker nas ob vsakem pogovoru s stanovalci Doma, le-ti vedno znova navdušijo s svojimi zanimivimi življenjskimi zgodbami in bogatimi izkušnjami, bomo odslej njihove zgodbe delili tudi z vami – s širšo javnostjo.
Prvi med njimi je vedno nasmejani gospod Josip Kaparić, ki nas je navdušil s svojo zgodbo o nastajanju Cankarjevega doma v Ljubljani, ki ga je doživljal neposredno kot takratni gradbeni delovodja.
Svojo življenjsko zgodbo nam pripoveduje danes 95-letni Josip Kaparić. Rojen je bil v vasi Fratrovci na Hrvaškem (na vrtu, pod jablano), v neposredni bližini meje s Slovenijo, ki upravno spada pod občino Bosiljevo Karlovške županije.
Bil je najmlajši, šesti otrok mame Jožefe in očeta Marka, ki sta bila takrat skupaj stara 100 let (mama 43 in oče 57 let), nam zaupa. Ker je bil rojen pri Kolpi, pravi, da se je že rodil, kot vrhunski plavalec in je tako pri 6 letih že preplaval reko. Najstarejši je bil njegov brat Miko, ki je ostal doma na kmetiji (letnik 1909), sledil je brat Ivan, sestra Bare (ki je umrla za pljučnico ravno ob njegovem rojstvu), brat Mate in sestra Mare, ki danes živi v Kanadi z možem, ki prihaja iz Prekmurja.
Pri 13 letih je redno kosil po domačiji, imeli so namreč kmetijo in nekaj glav živine, vola za oranje, obdelovali so zemljo ter vinograd, ki je ob dobri letini pridelal tudi 200 litrov domačega vina. Čeprav se jih vojna ni neposredno dotaknila, pa so pridelano hrano radi podelili s partizani, ki so se zaradi varnosti raje zatekali na pašnike, v dolino niso prihajali. Ker je bil sam star 16 let, ko se je vojna končala, sam ni bil primoran služiti vojaškega roka. Nadalje pripoveduje, da so fantje čez reko Kolpo v vas hodili po dekleta. Čez Kolpo jih je prevažal en čoln in kadar ga ni bilo, so jo preplavali, pojasni. Njegov oče je bil nekaj časa delavec v Ameriki (v rudniku zlata), mame pa se spominja z nasmeškom na obrazu, kot glavnega stebra družine. 3-krat na teden je rad obiskoval trgovine v Črnomlju.
Osnovno šolo je obiskoval v Bosancih (4 razredi), rad se spominja t. i. pučke (javne, osnovne) šole. Najbolj pa je ponosen na opravljeno 3-letno delovodsko gradbeno šolo, saj je predstavljala osnovo njegovega življenjskega poklica gradbenega delovodje. Kar 26 let je delal pri takrat največjem gradbenem podjetju Gradis TOZD KO Ljubljana, ki je bil eden od paradnih konjev slovenskega socialističnega gospodarstva, njegov najslavnejši projekt v karieri pa je gradnja Cankarjevega doma, ki je bila največja investicija v kulturi v 20. stoletju pri nas. Pripoveduje za kako velik in kompleksen projekt je v resnici šlo, saj so morali izkopati 7 metrov globoko jamo za 2 etaži kleti in 4 nadstropja. Kleti so morali urediti, kot zaklonišča, z armiranimi stenami.
Delovna sila je prihajala v večini iz Bosne in Hercegovine, s katero se je sam odlično razumel, in hkrati potrjuje, da je veljalo obojestransko spoštovanje. Sobote so bile delovne, po 6 ur, sicer pa so delavniki trajali po 12 ur. Zvečer so radi hodili na plese.
Najlepši projekt v njegovi karieri mu še danes predstavlja depandansa Jadranka v Portorožu, ki je obsegala 4 garsonjere po 40 m2, pri čemer so imele vsaka svoj balkonček in kopalnice s kadjo. Spominja pa se tudi gradnje prvih objektov (večinoma gostinskih) na desni strani med cesto in morjem v Luciji.
Nadalje doda, da se je pri 17 letih preselil v Log pri Ljubljani, kjer je sodeloval pri prvi avtocesti Ljubljana-Vrhnika. Najtežji karierni projekt pa mu je predstavljala izgradnja ceste Portorož – Piran, ki je potekala preko hriba, prej je namreč obstajala samo cesta ob morju. Sodeloval je tudi pri gradnji rafinerije nafte ob Savi 3 mesece v Bosni.
Z ženo Marijo, ki je bila leto dni mlajša, sta se spoznala v podjetju, kjer je bil zaposlen. Ker je bila ob koncu svoje življenjske poti nepokretna, jo je obiskoval 3-krat na teden v Domu. Skupaj sta imela dva otroka. Hčerka Vera in vnukinja Tina živita v Novem mestu, v Domu ga tudi redno obiskujeta in mu nosita dobrote.
Sicer so z družino živeli v Savskem naselju v blokih. Podjetje Gradis jim je zagotovilo streho nad glavo, delovno obleko, osnovo za življenje, zato pravi, da se večkrat spomni na socialistične čase, kjer so vsi radi delali in je bilo delo vrednota. Delavski razred je bil zelo cenjen, življenje pa je bilo drugačno kot je danes, saj so bili ljudje bolj preprosti, osnovne življenjske zadeve in celoten sistem pa so bili urejeni na pravem nivoju. Rad poudari, da delo gradi človeka, in da delo dela mojstra.
Danes najraje posedi v našem, Domskem bifeju, si privošči kavico in redno bere časopis, brez njiju si tudi ne predstavlja dneva.
Na koncu naš pogovor zaključi s stavkom, da je »kot Broz, mama Slovenka, oče Hrvat, jaz pa Josip« in se prešerno nasmeji.
