Menu
Z januarjem 2026 smo v DSO Novo mesto začeli z izvajanjem dolgotrajne oskrbe na domu, ki predstavlja pomemben korak k bolj individualizirani in uporabniku prijazni obravnavi. Storitev omogoča, da posamezniki čim dlje ostanejo v svojem domačem okolju, kjer se počutijo najbolj varno, hkrati pa prejmejo strokovno podporo za ohranjanje samostojnosti in kakovosti življenja.
Pomemben del te oskrbe predstavljata delovni terapevtki Alenka in Lidija, ki redno izvajata storitve za ohranjanje in krepitev zdravja. Cilj delovne terapije je pomagati posameznikom ohraniti ali ponovno pridobiti sposobnosti za izvajanje vsakodnevnih aktivnosti – od osebne higiene do priprave obrokov in gibanja po prostoru. To dosegata z različnimi pristopi: s prilagoditvami bivalnega okolja, svetovanjem glede uporabe pripomočkov ter z izvajanjem vaj za izboljšanje moči, vzdržljivosti, koordinacije in kognitivnih sposobnosti, kot je spomin.
Delo na terenu prinaša posebne izzive, ki se precej razlikujejo od dela v institucionalnem okolju. Območje njunega delovanja sega od Mirne Peči do Škocjana, kar zahteva dobro organizacijo in prilagodljivost. Pogosto se srečujeta z omejitvami prostora – ozkimi hodniki, stopnicami in majhnimi sobami – ki ne omogočajo vedno optimalne izvedbe terapije. Poleg tega je količina terapevtskih pripomočkov omejena, saj jih morata prinesti s seboj. Prav zato je pri njunem delu ključna iznajdljivost: vsakdanji predmeti, kot so plastenke vode ali ograje, pogosto postanejo del terapevtskega procesa.
Pri delu jima pomagata tudi dve novi električni vozili, ki sta zaradi svoje značilne rumene barve hitro prepoznavni in hkrati simbol sodobnega, mobilnega pristopa k oskrbi na domu.
Na terenu se srečujeta z uporabniki z različnimi zdravstvenimi stanji, kot so cerebralna paraliza, demenca, stanje po operaciji kolka, srčno popuščanje, Parkinsonova bolezen, multipla skleroza ali amputacije. Pri večini izvajata vaje za ohranjanje moči, ravnotežja in vzdržljivosti, saj so uporabniki še dovolj samostojni, da lahko z ustrezno podporo ohranjajo svoje sposobnosti. Pomemben del njunega dela je tudi svetovanje glede uporabe pripomočkov – najpogosteje za obuvanje nogavic ali pri hoji.
A delo delovnega terapevta na domu ni le fizična rehabilitacija. Velik poudarek ima tudi človeški stik. Mnogi uporabniki, zlasti tisti, ki živijo sami, potrebujejo pogovor, bližino in občutek, da niso pozabljeni. Njune izkušnje kažejo, da so življenjske zgodbe uporabnikov pogosto ganljive in razkrivajo številne izzive, s katerimi se soočajo. Kljub temu pa večina ne bi zamenjala svojega doma za nič na svetu – in prav dolgotrajna oskrba omogoča, da tako tudi ostane.
Obiski delovnih terapevtk so med uporabniki zelo dobro sprejeti. Poleg strokovne pomoči prinašajo tudi dobro voljo in sproščenost – včasih celo toliko smeha, da bi ga lahko primerjali s stand-up predstavo. To kaže, kako pomembna je empatija v terapevtskem procesu. Ko se uporabniki počutijo varne in sprejete, je tudi uspešnost terapije večja.
Dolgotrajna oskrba na domu tako ni le storitev, temveč celostna podpora posamezniku – takšna, ki spoštuje njegovo okolje, potrebe in življenjsko zgodbo. Po mojem mnenju gre za eno najpomembnejših smeri razvoja sodobne skrbi za starejše, saj združuje strokovnost z globoko človečnostjo.
